Ali je danes relevantno to, kaj je mislil pred pol stoletji neki slovenski komunist o narodu? Zelo je pomembno, kajti pojem še danes ni popolnoma razčiščen. Veliko je takih, ki menijo, da je sumljiv, celo to, da je nevaren. Se pa strinjam s Pirjevcem, ki meni, da je del človeške zgodovine, čeprav so ga nekateri do skrajnosti onesnažili, tako, da je ta pojem postal skorajda neokusen. Ime Dušana Pirjevca ni splošno znano. Tudi jaz ga nisem poznal. Spoznal sem ga le kot avtorja članka, ki sem ga našel v neki stari reviji. Revija Hid v Novem Sadu je leta 1962 objavila eden njegovih razpravnih člankov. Že sam naslov tega članka je anahronističen: Slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem.
Izraza jugoslovanstvo danes ni mogoče interpretirati. V tem kontekstu tudi izraz socializem širi zatohel vonj. Toda pojem slovenstvo izraža nacionalno zavest, ki je še dandanes ravno tako aktualna kot nekoč. Pisec članka je namreč pred pol stoletji, ko ga je pisal, moral računati z marksističnimi dognanji, torej s tem, da je izraz narod pravzaprav zgodovinska kategorija in je nastala v določenem obdobju kapitalizma, tako, da ga smemo proglasiti za posebno obliko v procesu razvoja buržoazne družbe. Kljub temi je Pirjavec upal napisati (revija Hid pa upala objaviti ta njegov članek), da narod ni niti kapitalistična, niti buržoazna kategorija in ne preneha eksistirati v trenutku, ko sta kapitalizem in buržoazija zgodovinsko odpravljena.
Ne izsiljujmo odgovora, ali današnji globaliziran svet lahko imenujemo kapitalizem, ali ne. Dejstvo pa je, da nekateri doživljajo narod kot nekaj sumljivega, kar se mora obsoditi, česa se moramo bati.
Mi, ki v času spravnega procesa mislimo na obdobje pred razsvetljenstvom in smatramo dober odnos med ljudmi z različnim jezikovnim poreklom za primer, kot da bi bili pripravljeni izvor pojma nacionalnosti pripisovati plodu 18. stoletja. Toda gre za bistveni element človekove osebnosti. Pirjevec je že leta 1962 upal izraziti, da predstavlja narodnost bistveni konstitutivni element človekove osebnosti, predstavlja v določenem smislu osnovo njegove eksistence, izhodišče za njegovo komunikacijo s svetom. »Okrniti nacionalnost pomeni tedaj okrniti človekovo osebnost, pomeni ogrožati njegovo eksistenco. Dosledno in vsestransko priznavanje naroda in narodnosti je tedaj samo priznavanje celotnosti človekove osebnosti, je tedaj samo vprašanje resnične demokracije in resnične svobode.«
Dušan Pirjevec (20. marec 1921 – 4. april 1977) je kot udeleženec narodnoosvobodilnega boja postal član Jugoslovanske komunistične partije, in bil – kot partizan – znan po brutalnosti. V povojnem obdobju je opravljal pomembne funkcije, toda svoje usode se ni mogel izogniti, kajti leta 1948 so ga aretirali in izključili iz komunistične partije. Obsodili so ga na dve leti zapora, kar so mu skrajšali na pol leta. Zgoraj omenjen članek je del njegove diskusije s srbskim pisateljem Dobrico Ćosićem. Ćosić se je zavzemal za nastanek enotne jugoslovanske kulture, medtem, ko je Pirjevec zastopal nacionalni koncept. Kljub temu, da njegovo paradoksalno življenje ne moremo postaviti za primer, lahko izjavimo, da je imel prav, ko je smatral nacionalno identiteto za bistveni element človekove osebnosti. To se je v 14. stoletju seveda uveljavljalo drugače kakor v 19. stoletju. Naša naloga pa je, dognati, kako bi lahko nacionalna identiteta postala del življenja v 21. stoletju.
Tudi madžarska levica se mora soočiti z mnenjem tega slovenskega komunista, ki odločno poudarja: »resnično demokratična, svobodoljubna, humanistična in socialistična je samo tista miselnost, ki med svoje nepogrešljive postulate prišteva tudi absolutno priznavanje naroda v vsem njegovem naravnem obsegu, in ki se je za to pripravljena tudi boriti ter brez zadržkov pomagati slehernemu narodu do njegovih pravic, do vseh možnosti za res vsestranski razvoj.«
Jamstvo za realizacijo te miselnosti pričakujemo od vseh narodov, na ozemlju katerih živijo tudi pripadniki drugih narodov.
(prevod: Suzana Guoth)